Site menu:

Vzgajati z ljubeznijo

Zalokar Divjak, Zdenka
Vzgajati z ljubeznijo
Krško: Gora, 2000

ISBN 961–6353–35–7

Lektorica: Nevenka Emri

Oblikovanje, fotografije in računal. obdelava:
Janez Divjak Zalokar

Število strani: 150, 35 fotografij, format B4
Vezava: mehka, plastificirana


Cena: 17 EUR + poštnina

Iz vsebine knjige

  • Predgovor
  • Kako privzgojiti vrednote?
  • Zakaj je v družini največ varnosti?
  • Kako način življenja vpliva na zdrav odnos do hrane?
  • Kaj pomeni gibanje za zdravje?
  • Zakaj je domišljija pogoj za ustvarjalnost otrok?
  • Zakaj ima igranje tako velik pomen za otroka?
  • Kakšen vpliv imajo vrstniki na razvoj otroka?
  • V čem je skrivnost komuniciranja z otrokom?
  • Zakaj so pravljice življenjske resnice?
  • Kdaj prvič od doma?
  • Ali naj otrok uboga?
  • Koliko je dandanes otrok zrel ob vstopu v šolo?
  • Je moj otrok res nekaj posebnega?
  • Kako privzgojiti delovne navade?
  • Kaj otroku pomenijo prazniki?
  • Kako otroku vzbuditi ljubezen do življenja s knjigo?
  • Zakaj so današnji otroci vedno bolj površni?
  • Zakaj brez lastne prizadevnosti ni uspeha?
  • Kdo dovoli vključiti televizor, računalnik?
  • Ali je spričevalo nagrada ali kazen?
  • Kaj je puberteta - čas mirovanja ali čas ustvarjalnosti?
  • Zakaj je pospravljanje otrokom velika muka?
  • Kdaj so počitnice dolgčas, kdaj pestrost?
  • Izhodi otrok - da ali ne?
  • Kako sta povezana doživljanje narave in smisel življenja?
  • Ali so otroci s hiperkinetičnim sindromom res moteni?
  • Zakaj je življenje vrednota?
  • Kdaj je otrok dojemljiv za etična načela?
  • Ali je nasilje že vsakodnevni pojav?
  • Kako smiselno živeti z razvojno motenim otrokom?
  • Kako ravnati z bolnim otrokom?
  • Kako otroci razumejo in doživljajo smrt?
  • Zakaj nas odrasle otroci ne jemljejo resno?
  • Zakaj danes trpimo zaradi pomanjkanja časa?
  • Kaj lahko storimo zase, da bomo dobri starši?

Predgovor


Na prvi pogled se zdi, da je vzgoja področje, ki nam je tako domače, da o njem res že vse vemo, potem pa se malo zamislimo in takoj se nam porodi cel kup vprašanj, na katera pa sploh ni enostavno odgovoriti. Kdaj smo starši sploh lahko prepričani, da ravnamo dobro za otroka? Ali je današnji čas res tako drugačen od tistega še pred nekaj desetletji? Ali so otroci sploh še sposobni in pripravljeni slediti etičnim normam, vrednotam, avtoriteti?

Kaj so glavne naloge vzgoje? Vedno, ko razmišljamo o takšnih vprašanjih, je jasno, da ne moremo dobiti nekih receptov za vzgojo, toda vedno bolj sem prepričana, da odgovori obstajajo. Najbrž si želi vsakdo prek teoretičnih znanj iz pedagoških in psiholoških teorij približati in čim bolj spoznati zakonitosti življenja. Tudi sama sem dolgo časa iskala odgovore v knjigah, našla pa sem jih v življenju, pri delu z otroki, mladostniki, njihovimi starši in učitelji.

To ni pravzaprav nič čudnega, saj je življenje tista sila, ki postavlja pred nas nenehne izzive, nas opozarja na svoje zakonitosti in terja tudi izpolnjevanje nalog. Posamezniki si sicer večkrat domišljamo, da smo mi tisti, ki uravnamo življenjski krog, toda vsa patologija sodobnega časa nam želi sporočiti našo zmoto. Naučiti se bomo morali presegati meje svojega egoizma in težnje za užitki, če bomo hoteli biti zadovoljni sami s sabo in svojimi dejanji. Danes je vedno več nesrečnih otrok. Po sreči hrepenijo s pomočjo alkohola, cigaret, droge, nasilja, da bi svojo notranjost opremili z drugačno sliko. Prvo, kar moramo upoštevati pri vzgoji, je dejstvo, da moramo imeti v mislih vsaj troje: osebnost otroka, okolje, iz katerega izhaja, in duha časa, v katerem živimo.

Osebnost otroka je vedno skupek različnih dednih, družinskih in socialnih vplivov, poleg tega pa obstaja še en del, ki ga vsakdo od nas nosi v sebi in ki odloča, kako bomo vse te danosti v življenju uporabili. Naloga nas odraslih pa je, da mu omogočimo pot k zavesti, kako pomemben je ravno ta del njegove notranjosti, zaradi njega samega, ker bo sam največ pripomogel k svoji življenjski sreči ali nesreči.

Po moje je najzahtevnejša naloga vzgoje, otroku pomagati poiskati njegov smisel v življenju. To pa je pot odraščanja, nabiranja izkušenj. Te izkušnje potrebuje, da začne razumeti samega sebe in vse druge, s katerimi želi vzpostavljati takšne odnose, ki bodo zanj in za vse druge čim bolj zadovoljivi.
Vsako obdobje otrokovega razvoja pa zahteva svoje. Na to odrasli radi pozabimo. Ker je tempo življenja prehiter, se to pozna tudi pri naših zahtevah do otrok. Najraje bi videli, da bi že "vse znali", otroci pa ostajajo zaradi množice informacij in napačnih vsebin doživljajsko prazni, čustveno osiromašeni in ob vsem izobilju zdolgočaseni mladostniki.

Pravzaprav se moramo odrasli potruditi ter mladostnike in otroke s svojo življenjsko orientacijo najprej prepričati, da je življenje lepo in smiselno ravno zaradi tega, ker je takšno, kot je. Zato je vzgoja tako zahtevna naloga.

Zdenka Zalokar Divjak