Domišljijsko - ustvarjalne igre

Otroke seznanimo z dejstvom, da škrati zares obstajajo, podkrepimo z navedbami in slikami iz "Velike knjige o škratih: vsa resnica o izvoru, življenju in delovanju ljudstva pritlikavcev".
Nato jih razdelimo v srednje velike skupine in jim damo krajša navodila o njihovi nalogi - zgraditi prebivališče za škrate s pomočjo priročnega materiala v gozdu (vejice, kamenje, storži, listje, mah...) Prav tako morajo otroci znati opisati narejeno bivališče in si izmisliti krajšo zgodbico o škratih. Običajno se pri gradnji s svojim izdelkom in zgodbico pridruži izven konkurence tudi kdo od vzgojiteljev.
Pri starejših skupinah organiziramo gradnjo škratjega naselja, kjer je važno uskladiti delo skupin v raznolikost in funkcionalno povezanost Škratomesta (ceste, poti, šole, vrtci, trgovine, športni objekti...)
Pri ogledu bivališč so prisotni vsi otroci. Vse skupine in njihove izdelke fotografiramo za stenčas. Komisija oceni delo in skupine razvrsti v največ tri kategorije. Zvečer je podelitev priznanj.

Ker so otroci že izdelovali bivališča za gozdne škrate, jih seznanimo še z ostalimi vrstami teh malih bitij (s poljskimi, obrečnimi, severnimi in gorskimi škrati). Lahko pa kot izhodišče igre izberemo tudi gradnjo srednjeveškega gradu in zgodbico o vitezih in kraljičnah.

Otroci bivališča za obrečne škrate delajo iz materiala, ki ga najdejo na obali reke (raznobarvno kamenje, vejice, mivka, cvetlice,...) Vse ostalo (zgodbica, ocenjevanje) je enako kot pri deželi gozdnih škratov.

Če je vreme sončno in voda ni premrzla ali prederoča, vzgojitelji dovolijo tudi malo čofotanja. Običajno po igri sledi še piknik kosilo v naravi.

Za igro izberemo ne prestrmo padajoč  in razgiban gozdni teren. Otroke razdelimo v 3-4 skupine in določimo vodjo. Naloga ekipe je, da na dodeljenem delu gozda iz priročnega materiala (vej, kamenja, lubja,..) izdela progo, po kateri bodo spuščali manjšo žogo. Ekipa sama določi startno mesto, kot tudi obliko in smer proge. Cilj igre je zadržati žogico na progi na čim daljši razdalji (preden  se ustavi, izskoči iz proge ali pa pride do cilja). Vsaka ekipa dobi svojo žogico in lahko pri gradnji poljubno trenira njeno spuščanje po progi. Pri tekmovalnem delu ima vsaka ekipa tri poizkuse, za rezultat šteje najdaljša pot, ki jo natančno izmerimo z vrvico. Vzgojitelji smejo sodelovati samo s splošnimi nasveti (kako upoštevati različne vrste terena, katere materiale se lahko uporabi,...).

Čutilne igre

Kar nekaj aktivnosti, delavnic in iger je usmerjeno v dojemanje okolice (narave) na malo drugačen način - z izključitvijo ostalih se otrokom pokaže pomembnost vsakega posameznega čutila v dojemanju dražljajev iz okolja v katerem se gibljejo. Pa poglejmo nekaj takih igric:

Na ravnem travniku se otroci zberejo v krog in predstavljajo gozdno mejo. . Štirim otrokom se z rutico zaveže oči in na nogo prevežejo zvončki z različnim zvonjenjem. Ti predstavljajo gozdne živali in gredo v sredino kroga - gozda s posebno nalogo:
-  zajček (se izmika vsem ostalim živalim)
-  lisica lahko lovi zajčka
-  volk lahko lovi lisico in zajčka
-  medved lahko lovi vse ostale živali

Gozdna meja mora biti tiho in paziti, da živali ne pobegnejo iz gozda. Živali po glasu zvončkov poizkušajo pobegniti ali uloviti drugo žival. Igra je končana, ko ostane v krogu samo še medved.

Po gozdu ali redkem grmičevju napeljemo močno vrvico. Približno 100-metrska steza lahko vodi preko lažjih ovir. Otroci proge ne smejo videti vnaprej.

Zavežemo jim oči in jih v enominutnih presledkih spustimo po stezi. Ves čas se morajo držati vrvice, sicer so hitro izgubljeni. Vzgojitelji pomagajo, da so vse ovire premagane in da vsi pridejo na cilj. Občasno se zgodi, da kdo izgubi orientacijo in krene proti startu.

Ko so vsi na cilju, si skupaj ogledajo progo in komentirajo svoje probleme pri orientaciji.

Vsak otrok si izbere svoj par. Enemu zavežemo oči, drugi ga vodi pet minut za roko po redkem gozdu.

Po sprehodu ga postavi pred izbrano drevo. Ta drevo otipa in si poizkuša zapomniti vse njegove lastnosti in obliko (hrapavost skorje, veje, grče, korenine), kot tudi lastnosti okolice (mah, listje). Nato ga vodič zopet odvede stran od drevesa in mu odveže oči.

Na osnovi izkušnje poizkuša slednji odkriti svoje drevo. Če ne gre, mu pomaga vodič. Nato se vlogi zamenjata.

Skupinam od 8 do 12 otrok se z ruticami zavežejo oči, nakar jih vzgojitelj bosonoge povede v koloni po razgibanem gozdu ali travniku.

Otroci se držijo za roke ali ramena in predstavljajo gosenico. Vzgojitelj pazi, da je steza brez večjih ovir ali trnja - čeprav malo blata, vej, lista in mahu ne škodi.

Po 10 minutnem "pohodu" gosenice sledi pogovor o občutkih pri hoji (ali je bolelo, pikalo, ali so sploh že bili kdaj bosi v gozdu,...)

V mešanem listnatem gozdu na sončen dan poiščemo ravno pot (kolovoz, cesto). Otroke glede na starost razdelimo na manjše skupine (4-8, če je potrebno tudi 1-2 otroka). Vsakemu v roko damo ogledalce, ki ga postavi vodoravno pod oči (ampak nad nos, da se ne orosi), tako da v njem vidi krošnje dreves. Z drugo roko se drži svojega soseda pred sabo, vzgojitelj pa vodi prvega v gosenici po poti kakih 50 metrov. Po zaključku se pogovorimo o vtisih z našega sprehoda po krošnjah.

Pozor: robovi ogledalc morajo biti pravilno obrušeni ali zaščiteni, da ne pride do neljube nezgode!

Biološke delavnice

Biološke delavnice obvezno vodi biolog, gozdar, okoljevarstvenik ali oseba intenzivno povezana z naravo. Pa poglejmo nekaj takih delavnic:

Biolog prvi dan otrokom najprej objasni karakteristike posameznih naravnih okolij in kakšne živali in žuželke se tam nahajajo.

Nato pokaže tehniko priprave "pasti" za žuželke iz plastičnih lončkov, ki se vkopljejo na primerna mesta v tla in zaščitijo pred dežjem in soncem. Otroci nato v skupinah sami pripravijo svojo past za žuželke.

Naslednji dan se vse pasti pregledajo, ulov analizira (kaj smo ujeli, zakaj česa nismo ujeli, kaj bi lahko ujeli,..) Otroci poizkusijo s pomočjo literature sami klasificirati in narisati živali. Nato ulov izpustimo v naravo.

Biolog pri obhodu travnatih predelov otrokom najprej pokaže rastline, ki jih bodo nabrali za pripravo čaja in skutinega namaza. Opiše njihove zdravilne lastnosti in eventuelne nevarnosti zamenjave. Nato otroci naberejo rastline. Medtem, ko je v teku druga igra v naravi, vzgojitelji skuhajo čaj in pripravijo namaz. Seveda je potrebno prej v trgovini kupiti kruh, skuto in sladkor ter pripraviti dovolj vroče vode (da je čas kuhanja malo krajši). Moramo biti tudi pripravljeni, da katere od rastlin ne bomo našli trenutno v naravi, pa jo prinesemo s seboj. Pripravljeni čaj in namaz uporabimo za malico v naravi

Nabiramo predvsem: čemaž ali divjo čebulo, materino dušico, meto, rman, dobro misel, šentjanževko.

Biolog otrokom predstavi živali, ki pri odraslih običajno vzbujajo bodisi strah (kačo, tarantelo, odpor (močerada) ali gnus (krastačo, žabo) - na način, ki te živali prikaže z veliko bolj simpatične strani.

Otroci aktivno sodelujejo v posameznih fazah spoznavanja z živaljo in običajno do konca delavnice izginejo vsi privzgojeni predsodki do živali.

Na koncu se otroci z živaljo fotografirajo (kača kot kravata, tarantela kot okras na glavi, močerad in žaba v roki). Otroci kasneje v likovni delavnici narišejo svoje srečanje z živaljo.

Otroci se razporedijo v pare in se v tišini sprehodijo po gozdu. Opazujejo, otipujejo, vohajo, poslušajo. Opazujejo pestrost rastlin in živali, razlike in podobnosti in so sami s svojimi mislimi. Pred začetkom sprehoda otroke spodbudimo, da drevesa, liste, rože in tla tudi otipajo.

Otroci razmišljajo o naravi in o tem, kaj je potrebno, da naravo ohranimo v dobrem stanju. Nato na papir napišejo svoje predloge, kako ohraniti biotsko in genetsko pester gozd, ki so ga obiskali. Vsak izbere en predlog in ga predstavi celi skupini. Razmišljajo tudi, kaj pestrosti škoduje.

Umetniške delavnice

Likovne in kiparske delavnice pridejo na vrsto, ko zunaj pada dež, pa je tako prijetno na suhem in toplem  ustvarjati prave male umetnine.

Največ rišemo in barvamo svoje vtise s tabora:

- spoznavanje z živalmi
- vtise s pohodov
- doživljanje narave

Uporabljamo barvice, voščenke, barvni papir za kolaže, lepilo. Vse izdelke označimo z imeni in shranimo do odhoda, ko jih otroci ponosno razkažejo staršem.

Glina, plastelin ter materiali, ki smo jih prinesli iz gozda se lahko spremenijo v čudovite izdelke. Če svojo umetniško kreativnost kombiniramo z nalogo, da razmislimo o mogočih prilagoditvah živali v naravi na drugem planetu, potem nastanejo iz plastelina prav neverjetna bitja in urica ali dve minejo v trenutku. Biolog vsak izdelek pospremi s komentarjem in čudovito se zabavamo.

Tudi pohod v naravi nam lahko ponudi priliko za kreativno ustvarjanje. Ko smo na pohodu že malo utrujeni, se sredi poti ustavimo za kake pol urice in iz odpadlih storžev ali kupa gramoza na tleh hitro nastanejo slike živali, ki smo jih spoznali.

Prav tako lahko naravne materiale naberemo in odnesemo v tabor, da nam ustvarjanje skrajša kako deževno urico.

Športne igre

Na terenu z naravnimi skrivališči se v sredini postavi piramida iz treh krajših rogovil. Izbere se lovec, ki miže počaka, da se ostali skrijejo v okolici. Meje igrišča morajo biti dobro vidne in poznane. Cilj lovca je, da najde in pofočka vse udeležence. Ti poizkušajo podreti piramido preden jih lovec odkrije. Žrtev je pofočkana, če jo lovec zagleda, stoji z nogo v piramidi in pove njeno ime (ali barvo vsaj dveh kosov oblačil). Če teče proti njemu, je dovolj, da lovec pokaže na njega in ga pofočka. Skupinski napadi na piramido niso dovoljeni. Ujetniki se zbirajo v vnaprej določenem zaporu. Če nekdo piramido podre, so vsi ujetniki rešeni in se ponovno skrijejo. Ko lovec piramido popravi, znova prične z iskanjem.
Občasno se neuspešen lovec zamenja, vzgojitelji vzpodbujajo "zabušante" in zaradi varnosti otrok pazijo na spoštovanje mej igrišča.

Vzgojitelji razdelijo otroke v 3-4 enakovredne ekipe. Igre sestavljajo pretežno štafetne igre (vsak tekmuje samostojno ali v paru - žogica na žlici, samokolnica, žabice), nekaj je tudi kolektivnih iger (iskanje 4-peresne deteljice, iskanje skritih predmetov) ali pa tekmuje samo predstavnik ali par za celotno ekipo (par z zavezanimi rokami poizkuša pojesti jabolko na vrvici). Od domišljije vzgojiteljev je odvisna zabavnost tekmovanja. Igre se igrajo na travnatem terenu 10 x 50 m. Glavni sodnik vodi tekmovanje, stranski sodniki pa pazijo na pravilnost dela njim dodeljene ekipe. Napake ali nepravilnosti se kaznujejo z vračanjem na izhodiščni položaj na eno ali drugo stran igrišča ali z izključitvijo ekipe. Običajno se igre izvedejo v dveh delih. Zmaga ekipa z največ zbranimi točkami.

Odvisno od starosti otrok, se na razgibanem terenu, postavi zahtevnejša ali lažja proga. Progo predstavljajo listki z zaporednimi številkami pripeti na vidna mesta. Na vsakih nekaj številk je v bližini skrit še listek z vprašanjem (splošno znanje in teme vezane na tabor).

Otroci startajo v 10 minutnih presledkih v skupinah do 12 otrok. Vodja skupine dobi list papirja za odgovore in flomaster za označevanje listkov s številkami. Kot rezultat šteje čas prihoda zadnjega člana skupine povečan za kazenske minute za napačne odgovore in neoznačene listke.

Voditelji po igri poberejo listke. Odgovori se analizirajo zvečer pri podelitvi priznanj.

Kros se običajno organizira zadnji dan. Otroci tečejo po progi primerni njihovi starosti (mlajši približno 500m). Običajno tečejo starejši 2 do 3 kroge.

Pred tekom vsi dobijo startne številke, si v skupini ogledajo celotno progo in dobijo potrebna navodila. Vzgojitelji na posameznih delih proge pazijo na pravilnost teka in vzpodbujajo tekmovalce. Na cilju otroci pritečejo v "lijak", kjer oddajo svoje startne številke. V lijaku ni več prehitevanja.

Zvečer otroci dobijo priznanja po spolu in letnikih, rezultati pa so objavljeni na stenčasu..