Site menu:

Vzgoja JE ... NI znanost

Zalokar Divjak, Zdenka 
Vzgoja JE ... NI znanost
Ljubljana : Educy, 1996

ISBN 961-6010-09-3 
 
Lektor: France Sirk, prof
 
Oblikovanje in računal. obdelava:
Janez Divjak Zalokar

Število strani: 170, 34 skic, format B4
Vezava: PDF verzija


Cena: 10 EUR (knjiga je na voljo samo v PDF obliki)

Iz vsebine knjige

  • Predgovor

  • UVOD

  • USTVARJALNE VREDNOTE

  • DOŽIVLJAJSKE VREDNOTE

  • VREDNOTE STALIŠČ

  • BIVANJSKA PRAZNINA

  • OSEBNOST VZGOJITELJA

  • METODOLOGIJA KOT PROBLEM PREVENTIVE

Pozdravljam knjigo, ki nas usmerja k življenjskemu smislu.
Take knjige smo že dolgo pogrešali in želimo,
da bi ji sledile še podobne
(A. Trstenjak)

Od antičnih časov sem je bilo o vzgoji veliko napisanega. Razpravljalci o tej tematiki so se v glavnem postavljali na dve nasprotni stališči. Po prvih naj vzgoja pripomore predvsem k temu, da posameznika prilagodi skupnosti, družbenim normam in zahtevam, da ga socializira. Po drugih pa kaka posebna vzgoja pravzaprav ni potrebna, saj naj bi pomenila predvsem nasilje nad posameznikom: zatorej ga ni treba prilagajati, ampak bolj osvobajati, reševati pred omejitvami, ki jih svobodnemu in ustvarjalnemu razvoju postavljajo socialne norme. Tudi znanost o vzgoji, ki je medtem nastala - pedagogika - se nekako giblje v razponu teh dveh nasprotujočih si stališč. Že nekaj časa tudi velja, da obeh stališč morda ni dobro pojmovati kot dveh izključujočih se nasprotij. Ni treba, da smo znanstveniki, pedagogi, učitelji ali psihologi, zdrava pamet in intuicija nam povesta, da se moramo prilagajati drug drugemu in svoji skupnosti, obenem pa nam še bolj določno povesta, da človek potrebuje svobodo in ustvarjalnost za svojo srečo. A največ vredna sta svoboda in ustvarjanje tam, kjer smo si s prizadevanjem, disciplino in tudi odrekanji poglobili znanje in razširili obzorje. Kaj je svoboda bitja, ki se noče potruditi na noge in zato ne zna hoditi, v primerjavi s svobodo otroka, ki shodi, čeprav za ceno nemajhnega truda in mnogih nevšečnosti?

Razmišljanja o vzgoji bi bila plodnejša, če bi se določneje zavedali pomenov pojma vzgoje. Eden pomembnih (če ne najpomembnejši) vidikov vzgoje je oblikovanje osebnosti. Glede na to, kar sodobna znanost ve o osebnosti, pa že lahko rečemo, da si je vzgojo nesmiselno predstavljati kot oblikovanje poljubno gnetljivega "materiala". Že od začetka so v človekovi naravi posebni potenciali, ki kličejo po tem, da se uresničijo. Žal skupnost, družba in včasih celo družina, posameznikovi najbližji, nimajo vedno posluha za to. Po drugi strani pa posamezniku tega ne dovoli tudi nasprotna vzgojna "politika" popolne svobode in nevmešavanja. V takšnem primeru se nikoli ne bo naučil in seveda zato tudi ne potrudil, da bi izpolnil in dosegel pogoje, v katerih se bodo njegovi talenti in zmožnosti uresničile. Bistven del oblikovanja osebnosti je samo-oblikovanje, toda kako naj se nekdo zrelo in samostojno oblikuje, če nima možnosti za ustvarjalnost, svobodo in odgovorno odločanje?

Je torej vzgoja danes že pretežno stvar znanosti, kot se sprašuje avtorica? Ali ni? Predvsem je stvar življenja samega, stvar družinskega življenja in stvar odnosov ter stikov, ki jih je posameznik deležen od drugih in jih sam vzpostavlja z njimi. Znanost lahko spoznava zakonitosti življenja in utemeljena življenjska spoznanja so vselej dragocena. Toda življenjske razmere in osebnosti posameznikov so tako različne, da ne morejo zdržati nobenega tesnega modela in kalupa, ki ga v znanosti tako radi iščemo in ponujamo. V sodobni psihološki znanosti pa le vse bolj prodira spoznanje, da imata naše življenje in naša osebnostna rast tihi, pogosto nezavedni cilj. In ta cilj ni le življenje brez motenj, simptomov in drugih težav, kot so dolgo menili mnogi psihologi in psihoanalitiki. Ta cilj tudi ni predvsem neomejena svoboda in brezpogojno sprejemanje, kot so tudi menili mnogi. Obstaja še globlji cilj, ki ga lahko dosežemo kljub težavam in motnjam, cilj, ki ga ni treba posebej razlagati: občutje smiselnosti življenja. Ta cilj se napaja iz našega življenja, napaja pa se tudi iz človekove duhovne narave, ki nam omogoča, da presegamo materialne cilje in tudi materialne ovire. In vendar tega, tako dolgo znanega in tako preprostega cilja v današnjem času ni prav lahko doseči. Vse prehitro ga identificiramo s konkretnimi cilji in dobrinami, a takrat, ko jih dosežemo, se izkaže, da nam niso osmislile življenja. Občutje smiselnosti ni stvar enkratnih dosežkov, ampak stvar življenjske orientacije in življenjskega sloga, ki nam omogoča, da smo radoživi, ustvarjalni, svobodni in odgovorni hkrati. Gre za življenjski slog, ki mu naša doba morda ni najbolj naklonjena, pa kljub temu še vedno vodi do njega zelo široka pot. Kaj vse je pomembno na tej poti, o tem prepričljivo in doživeto govori knjiga dr. Zdenke Zalokar Divjak.

Janez Musek