|
Pozdravljam knjigo, ki
nas usmerja k življenjskemu smislu.
Take knjige smo že dolgo pogrešali in želimo, da bi
ji sledile še podobne
(A. Trstenjak)
Od antičnih časov sem je bilo o vzgoji veliko
napisanega. Razpravljalci o tej tematiki so se v glavnem postavljali na dve
nasprotni stališči. Po prvih naj vzgoja pripomore predvsem k temu, da
posameznika prilagodi skupnosti, družbenim normam in zahtevam, da ga
socializira. Po drugih pa kaka posebna vzgoja pravzaprav ni potrebna, saj
naj bi pomenila predvsem nasilje nad posameznikom: zatorej ga ni treba
prilagajati, ampak bolj osvobajati, reševati pred omejitvami, ki jih
svobodnemu in ustvarjalnemu razvoju postavljajo socialne norme. Tudi znanost
o vzgoji, ki je medtem nastala - pedagogika - se nekako giblje v razponu teh
dveh nasprotujočih si stališč. Že nekaj časa tudi velja, da obeh stališč
morda ni dobro pojmovati kot dveh izključujočih se nasprotij. Ni treba, da
smo znanstveniki, pedagogi, učitelji ali psihologi, zdrava pamet in
intuicija nam povesta, da se moramo prilagajati drug drugemu in svoji
skupnosti, obenem pa nam še bolj določno povesta, da človek potrebuje
svobodo in ustvarjalnost za svojo srečo. A največ vredna sta svoboda in
ustvarjanje tam, kjer smo si s prizadevanjem, disciplino in tudi odrekanji
poglobili znanje in razširili obzorje. Kaj je svoboda bitja, ki se noče
potruditi na noge in zato ne zna hoditi, v primerjavi s svobodo otroka, ki
shodi, čeprav za ceno nemajhnega truda in mnogih nevšečnosti?
Razmišljanja o vzgoji bi bila plodnejša, če bi se
določneje zavedali pomenov pojma vzgoje. Eden pomembnih (če ne
najpomembnejši) vidikov vzgoje je oblikovanje osebnosti. Glede na to, kar
sodobna znanost ve o osebnosti, pa že lahko rečemo, da si je vzgojo
nesmiselno predstavljati kot oblikovanje poljubno gnetljivega "materiala".
Že od začetka so v človekovi naravi posebni potenciali, ki kličejo po tem,
da se uresničijo. Žal skupnost, družba in včasih celo družina, posameznikovi
najbližji, nimajo vedno posluha za to. Po drugi strani pa posamezniku tega
ne dovoli tudi nasprotna vzgojna "politika" popolne svobode in nevmešavanja.
V takšnem primeru se nikoli ne bo naučil in seveda zato tudi ne potrudil, da
bi izpolnil in dosegel pogoje, v katerih se bodo njegovi talenti in
zmožnosti uresničile. Bistven del oblikovanja osebnosti je samo-oblikovanje,
toda kako naj se nekdo zrelo in samostojno oblikuje, če nima možnosti za
ustvarjalnost, svobodo in odgovorno odločanje?
Je torej vzgoja danes že pretežno stvar znanosti, kot
se sprašuje avtorica? Ali ni? Predvsem je stvar življenja samega, stvar
družinskega življenja in stvar odnosov ter stikov, ki jih je posameznik
deležen od drugih in jih sam vzpostavlja z njimi. Znanost lahko spoznava
zakonitosti življenja in utemeljena življenjska spoznanja so vselej
dragocena. Toda življenjske razmere in osebnosti posameznikov so tako
različne, da ne morejo zdržati nobenega tesnega modela in kalupa, ki ga v
znanosti tako radi iščemo in ponujamo. V sodobni psihološki znanosti pa le
vse bolj prodira spoznanje, da imata naše življenje in naša osebnostna rast
tihi, pogosto nezavedni cilj. In ta cilj ni le življenje brez motenj,
simptomov in drugih težav, kot so dolgo menili mnogi psihologi in
psihoanalitiki. Ta cilj tudi ni predvsem neomejena svoboda in brezpogojno
sprejemanje, kot so tudi menili mnogi. Obstaja še globlji cilj, ki ga lahko
dosežemo kljub težavam in motnjam, cilj, ki ga ni treba posebej razlagati:
občutje smiselnosti življenja. Ta cilj se napaja iz našega življenja, napaja
pa se tudi iz človekove duhovne narave, ki nam omogoča, da presegamo
materialne cilje in tudi materialne ovire. In vendar tega, tako dolgo
znanega in tako preprostega cilja v današnjem času ni prav lahko doseči. Vse
prehitro ga identificiramo s konkretnimi cilji in dobrinami, a takrat, ko
jih dosežemo, se izkaže, da nam niso osmislile življenja. Občutje
smiselnosti ni stvar enkratnih dosežkov, ampak stvar življenjske orientacije
in življenjskega sloga, ki nam omogoča, da smo radoživi, ustvarjalni,
svobodni in odgovorni hkrati. Gre za življenjski slog, ki mu naša doba morda
ni najbolj naklonjena, pa kljub temu še vedno vodi do njega zelo široka pot.
Kaj vse je pomembno na tej poti, o tem prepričljivo in doživeto govori
knjiga dr. Zdenke Zalokar Divjak.
Janez Musek
|
