Site menu:

Vzgoja za smisel zivljenja

Zalokar Divjak, Zdenka
Vzgoja za smisel življenja
Ljubljana: Educy, 1998

ISBN 961-6010-15-8

Lektor: Marika Tušak

Oblikovanje in računal. obdelava:
Janez Divjak Zalokar

Število strani: 163, format B4
Vezava: PDF verzija


Cena: 10 EUR
(knjiga je na voljo samo v PDF obliki)

Iz vsebine knjige

  • Predgovor

  • Uvod

  • Otrokov gibalni razvoj

  • Otrokov govorni razvoj

  • Vzgoja za smisel življenja

  • Otrokovo doživljanje oziroma odkrivanje sveta

  • Osebnostno učenje in zorenje

Človek - nagonsko, socialno in duhovno bitje


Pred skoraj 100 leti je Sigmund Freud v odgovoru na ogorčene kritike odvrnil, da je pač že bil čas povedati ljudem, da so tudi nagonska bitja. A se zdi, da je bil kar neupravičeno v skrbeh. Prej, tedaj in še zlasti pozneje so ljudje enako, če ne bolj, pozabljali, da so duhovna bitja. To se je žal pokazalo na vseh življenjskih področjih.

Pomembna napaka razvoja vzgojnih "doktrin" v našem stoletju je bila, da so prav tako pozabljale in zanemarjale človekovo duhovno naravo. A kaj naj vzgoja bo, če naj zasluži to ime, če ne vzgoja duha, vzgoja, ki daje posamezniku možnost, da osebnostno raste, da se razvija v svobodno in odgovorno osebo, v osebo s samostojno izbranimi cilji, vrednotami in ideali. Redki misleci in med njimi še bolj redki psihologi, ki so se te pomanjkljivosti zavedali, so zato vedno bolj zanimivi. Eden najpomembnejših, Viktor Frankl, čigar ideje in spoznanja so navdihnila to knjigo, je znal bolj kot drugi povedati naslednje: če postane naše vzgajanje preveč svobodno, potem nas pripelje v past, kjer se naše vzgojne želje spremenijo v svoje nasprotje. Namesto, da bi posamezniku pomagali k duhovni rasti, dosežemo, da zanemari svojo duhovno naravo.

Namesto, da bi mu pomagali k zadovoljstvu in sreči v življenju, dosežemo, da bo eno in drugo iskal v stvareh, ki mu jih ne bodo prinesle. Namesto, da bi našel izpolnitev, poslanstvo in smisel v svojem življenju, bo obtičal v bivanjski praznoti, kjer ne bo zadovoljen kljub morebitnemu obilju in uspešnosti.

Osebnostni način bivanja loči človeka od drugih bitij. Osebnost je celota vseh človekovih duševnih, telesnih in vedenjskih značilnosti. Te značilnosti pa si lahko predstavljamo v treh, medsebojno povezanih, a v načelu vendarle neodvisnih dimenzijah ali ravneh. Zamišljamo si jo lahko kot nekak superorganizem, nekakšno piramido, ki jo lahko opredelimo s tremi dimenzijami.

Prvo razsežnost označujejo temeljne, biološke potrebe (instikti, nagoni), ki jih ima seveda tudi človek in ki pomenijo prvo gibalo njegove osebnosti. To osebnostno razsežnost predstavljajo torej prvenstveno človekovi nagonski motivi, ki zadevajo življenje in ohranjanje posameznika, pa tudi drugi motivi, ki delujejo biološko in jih tudi zadovoljujemo z biološkimi, torej telesnimi mehanizmi. Ti motivi v bistvu regulirajo biološko delovanje človeškega organizma. Njihovi glavni zastopniki so biološko in nagonsko delujoče potrebe.

Druga dimenzija osebnosti zajema socialni vidik, človekovo družbeno integriranost, njegovo interpersonalnost. Na motivacijski ravni jo označujejo socialni in socializirani motivi. Gre za značilnosti, motive in ravnanja, ki regulirajo posameznikove odnose z drugimi, medosebne odnose in socialno sožitje. Predstavniki te ravni so socialni motivi in družbena morala.

Tretja dimenzija osebnosti pa zajema človekovo duhovno delovanje, njegov um, njegovo vest, intuicijo, različne vidike, oblike in stopnje njegove zavesti. Sem sodijo npr. motivi, ki urejajo človekovo osebnostno in duhovno rast, njegovo samouresničevanje in njegovo iskanje življenjskega smisla. Predstavniki te ravni so duhovni ideali in vrednote. To razsežnost označujejo duhovni in kulturni ideali, vrednote in nazadnje tudi tisti cilji, ki transcendirajo običajno eksistenco.

Osebnosti si ne moremo predstavljati brez katere od teh treh dimenzij. Pri tem se je treba zavedati, da predstavljata narava in družba temelje, brez katerih seveda ni obstoja ne osebnosti ne človeka. - toda osebnost v pravem pomenu se ne more razviti, če se ne razteza tudi v tretjo dimenzijo, v dimenzijo duhovnega prostora in duhovne kulture. Ta prostor pa je tudi pravi prostor naših duhovnih ciljev, vrednot in idealov, prostor naše kulture, naše morale in etike.

Posameznikova osebnost se tudi razvija in oblikuje v vseh treh smereh " biološko, socialno in duhovno. Vedno in v vsakem primeru pa deluje naša osebnost kot celota. V svojih pomembnejših dejanjih in doživetjih se zavedamo sebe kot telesnega in biološkega bitja, ki stremi k višjim ciljem, vrednotam, idealom, k osebnostni rasti in izpolnitvi.

V posameznikovem osebnostnem razvoju se posamezne dimenzije osebnosti postopno začno prekrivati in združevati. Dimenzije, ki so v začetku zgolj potenciali, se v teku razvoja vse bolj jasno oblikujejo in povezujejo. Pri tem je lahko njihovo povezovanje bolj ali manj uravnoteženo. Morda je najustreznejši izid tega razvoja tak preplet biološke in socialne razsežnosti, ki obenem tudi najbolj ustreza posameznikovi duhovni naravi - konkretno npr. tak preplet naravnih, nagonskih impulzov (biološka dimenzija), težnje po pripadnosti, moči in uveljavljanju (socialna dimenzija), ki hkrati tudi najbolje ustreza posameznikovim duhovnim ciljem, idealom in vrednotam (ljubezni, lepoti, resnici, znanju, ustvarjanju, upanju). Razumljivo je, da je najbolj prav in tudi najbolj naravno, da posameznik v največji meri sam oblikuje svoj osebnostni "optimum". K temu pa nam lahko ustrezna vzgoja zelo pomaga, kot nam lahko neustrezna osebnostno rast celo prepreči.

Avtorica, dr. Zdenka Zalokar Divjak, psihologinja in specialistka za logoterapijo, s pričujočo knjigo uspešno nadaljuje svoje publicistično delo, ki ga je začela z delom "Vzgoja je ... ni znanost". Ne samo po naslovu sodeč, pa je to, novo delo, ambicioznejše in tudi zahtevnejše. Napisal ga je lahko samo strokovnjak, ki je svoja spoznanja preveril v življenju. Prepričan sem, da avtoričine misli in izkušnje ne bodo mnogim, ki bodo knjigo brali, samo v pouk in v spodbudo. Za marsikoga bo knjiga tudi velika potrditev njegovih lastnih razmišljanj in izkušenj. Za koga pa bo predvsem delo, ob katerem se bo zamislil in potem v svojem življenju in pri vzgoji svojih otrok naredil kaj drugače. Verjamem, da mu ne bo žal.

Janek Musek