Že naslov, ki sem ga  izbrala, naj bi v dobesedni obliki nagovoril vse starše in vzgojitelje. Prevečkrat namreč slišim, kako je treba otroku ali mladostniku »pustiti«, da bo sam spoznal, kaj je narobe in kaj prav. Vendar če se vsaj malo osredotočimo na otrokovo notranjost, potem nam mora biti jasno, kako kliče po smernicah, vzorih in preverjanjih, ali je na pravi poti. Že najmanjši otrok, ki še ne govori, se najprej ozre po mami ali očetu, ali ga  gleda in odobrava njegovo nadaljnjo potezo ali pa zasluti v drži odraslega, da njegovo vedenje ne bo deležno odobravanja. Otrok si torej želi naših reakcij zato, da bo imel smernice, kako napredovati in koliko odstopanj si lahko privošči, da bo njegovo vedenje vendarle še sprejeto.
 
Otroci seveda odraščajo in njihove zahteve se vsak dan povečujejo. Toda ne gre samo za njihove želje in zahteve, tudi starši postajajo čedalje zahtevnejši. Bojijo se, da otroci ne bi  česa zamudili, zato v tej vnemi poskušajo dati otroku  vse, kar ponuja sodobni marketing. Otroci se seveda z veliko vnemo lotijo, kar jim je ponujeno, toda zelo hitro omagajo, saj jim njihova čustvena in socialna zrelost ne omogočata toliko naprezanj in odrekanj, in tako ostanejo nezadovoljni, hkrati pa hrepenijo po novih dobrinah in vsebinah. Starši pa bi morali slediti predvsem otrokovi naravi, njegovi notranji zrelosti, ki bi jim prišepnila, česa je otrok sposoben, kje bo uspešen in kje se bo dobro počutil. Hkrati pa  bi se morali znati ustaviti, ko bi pri otroku zaznali, da prehitro odrašča.

Druga skrajnost je takrat, ko se otroku prepusti odločanje o prostem času in učenju. Starši mi vedno znova pripovedujejo, kako se potem ne zgodi nič. Mladostniki se navadijo na poslušanje glasbe, gledanje televizije in igranje igric z računalnikom.

Naslednja težava, ki jo mnogokrat opazim v odnosih med starši in otroki, je negotovost staršev, ker pogosto zamenjajo svoja vzgojna načela z ljubeznijo do otroka. Ko se  zgodi to, se starši začno bati svojih otrok, da jih ne bi prizadeli, ter se jim opravičujejo za besede in prepovedi, ki so bile nujne. Pravijo, da se slabo počutijo, ko morajo izreči  prepoved ali omejitev. V takih primerih gre za veliko negotovost v starševski vlogi in otroci to tudi takoj začutijo. Zato je priporočljivo, da se takšni starši združijo v skupine, v katerih izmenjajo izkušnje, spregovorijo o svojih bojaznih in dobijo potrditve za svoja vzgojna ravnanja.

Vedno bolj opažamo, kako na predavanja prihajajo starši, ki še nimajo kakih posebnih težav, ampak se želijo okrepiti v svoji starševski vlogi. Ne želijo čakati, da se bodo pojavili hudi problemi, kajti večino patologij lahko preprečimo.

Okrepiti želim njihovo pripravljenost in zavedanje, kako je za vzgojo najpomembnejši naš odnos z otrokom in mladostnikom, ki pa ga moramo graditi vsak dan sproti. Potem se tudi vzgojni prijemi pokažejo sami od sebe. Kakor hitro začutimo, da se z otrokom ali mladostnikom nekaj dogaja, tako v pozitivnem kot negativnem smislu, vedno čaka na našo reakcijo. Vzemimo si čas za odzive, da bodo za otroke in mladostnike čim večkrat smiselni.