Že naslov, ki sem ga izbrala, naj bi v dobesedni
obliki nagovoril vse starše in vzgojitelje. Prevečkrat namreč slišim,
kako je treba otroku ali mladostniku »pustiti«, da bo sam spoznal, kaj
je narobe in kaj prav. Vendar če se vsaj malo osredotočimo na otrokovo
notranjost, potem nam mora biti jasno, kako kliče po smernicah, vzorih
in preverjanjih, ali je na pravi poti. Že najmanjši otrok, ki še ne
govori, se najprej ozre po mami ali očetu, ali ga gleda in odobrava
njegovo nadaljnjo potezo ali pa zasluti v drži odraslega, da njegovo
vedenje ne bo deležno odobravanja. Otrok si torej želi naših reakcij
zato, da bo imel smernice, kako napredovati in koliko odstopanj si lahko
privošči, da bo njegovo vedenje vendarle še sprejeto.
Otroci seveda odraščajo in njihove zahteve se vsak
dan povečujejo. Toda ne gre samo za njihove želje in zahteve, tudi
starši postajajo čedalje zahtevnejši. Bojijo se, da otroci ne bi česa
zamudili, zato v tej vnemi poskušajo dati otroku vse, kar ponuja
sodobni marketing. Otroci se seveda z veliko vnemo lotijo, kar jim je
ponujeno, toda zelo hitro omagajo, saj jim njihova čustvena in socialna
zrelost ne omogočata toliko naprezanj in odrekanj, in tako ostanejo
nezadovoljni, hkrati pa hrepenijo po novih dobrinah in vsebinah. Starši
pa bi morali slediti predvsem otrokovi naravi, njegovi notranji
zrelosti, ki bi jim prišepnila, česa je otrok sposoben, kje bo uspešen
in kje se bo dobro počutil. Hkrati pa bi se morali znati ustaviti, ko
bi pri otroku zaznali, da prehitro odrašča.
Druga skrajnost je takrat, ko se otroku prepusti
odločanje o prostem času in učenju. Starši mi vedno znova pripovedujejo,
kako se potem ne zgodi nič. Mladostniki se navadijo na poslušanje
glasbe, gledanje televizije in igranje igric z računalnikom.
Naslednja težava, ki jo mnogokrat opazim v odnosih
med starši in otroki, je negotovost staršev, ker pogosto zamenjajo svoja
vzgojna načela z ljubeznijo do otroka. Ko se zgodi to, se starši začno
bati svojih otrok, da jih ne bi prizadeli, ter se jim opravičujejo za
besede in prepovedi, ki so bile nujne. Pravijo, da se slabo počutijo, ko
morajo izreči prepoved ali omejitev. V takih primerih gre za veliko
negotovost v starševski vlogi in otroci to tudi takoj začutijo. Zato je
priporočljivo, da se takšni starši združijo v skupine, v katerih
izmenjajo izkušnje, spregovorijo o svojih bojaznih in dobijo potrditve
za svoja vzgojna ravnanja.
Vedno bolj opažamo, kako na predavanja prihajajo
starši, ki še nimajo kakih posebnih težav, ampak se želijo okrepiti v
svoji starševski vlogi. Ne želijo čakati, da se bodo pojavili hudi
problemi, kajti večino patologij lahko preprečimo.
Okrepiti želim njihovo pripravljenost in zavedanje,
kako je za vzgojo najpomembnejši naš odnos z otrokom in mladostnikom, ki
pa ga moramo graditi vsak dan sproti. Potem se tudi vzgojni prijemi
pokažejo sami od sebe. Kakor hitro začutimo, da se z otrokom ali
mladostnikom nekaj dogaja, tako v pozitivnem kot negativnem smislu,
vedno čaka na našo reakcijo. Vzemimo si čas za odzive, da bodo za otroke
in mladostnike čim večkrat smiselni.