|
Zalokar Divjak, Zdenka |
Iz vsebine knjige PredgovorČlovekova ustvarjalnost v medosebnih odnosih
|
Predgovor
(Virginia Satir) Medosebni odnosi zadevajo prav vsakogar. Ljudje pač nismo sami sebi namen, ampak v veselje, pomoč in tolažbo drug drugemu. Vse to pa lahko uresničimo takrat, ko znamo in zmoremo živeti v sožitju. In ravno za to gre. Kot posamezniki smo ponavadi ponosni na svoje sposobnosti, znanja in spretnosti, ki se jih lahko naučimo in s pridom uporabljamo pri svojem delu. Pri ustvarjanju medosebnih odnosov pa ne gre več za enostavno učenje in pridobivanje znanj, ampak je treba vse svoje danosti in znanja uporabiti za ustvarjanje odnosa. Namenoma uporabljam izraz - ustvariti, ker dejansko pri vsakem srečanju s kakim človekom takoj odgovarjamo na izziv, ki pride od njega. Ta odgovor v obliki besed, poslušanja ali samo razmišljanja nas vedno bolj obvezuje in terja naše odgovorno obnašanje. Ustvarjati se začne odnos, ki potem preide v ustrezno vsebino, odvisno od tega, s kom smo v stiku. Govorimo o partnerskem, starševskem, družinskem, prijateljskem, službenem, sosedskem ali družbenem odnosu. Vedno pa se odnos nanaša na določeno osebo in vedno ga je treba sproti "delati". Človekova ustvarjalnost zajema prav vsa življenjska
področja in verjetno se premalo zavedamo, da mednje spadajo tudi medosebni
odnosi. Mogoče je to zato, ker jih še nismo uvrstili med velika življenjska
odkritja, toda sodobni čas nas vedno bolj opozarja, da jih ne bi smeli več
zanemarjati. Grozljivi so podatki o razvezah, nesrečnih otrocih,
brezposelnosti in osebnih tragedijah, katerih število vsak dan narašča, mi
pa jih samo zabeležimo in smo zadovoljni, da nesreča ni doletela nas. Vprašanja, na katera sem iskala odgovore in na katera bo moral najti odgovore tudi vsak sam. Vsak sam zato, ker menim, da je človek svobodno bitje, ki se lahko v vsakem trenutku odloča, kakšen odnos bo ustvaril - dober, slab ali ga sploh ne bo. Ta svoboda nam daje torej velike možnosti, toda tudi velike odgovornosti. Odnos vedno terja spremembe v načinu življenja, stališčih in prepričanjih, ki smo jim sledili ali smo verjeli, da so pravilna. Ko se ne zmoremo ali nočemo vživeti v nove naloge, ki nam jih prinese neki odnos, nastopijo konflikti, toda tudi ti so lahko spodbudni, ko znamo iz njih ustvariti še tesnejše, boljše vezi. Veliko ljudi pa ne najde prave moči, volje in odločnosti za reševanje svojih odnosnih relacij. V ospredju vidijo samo svoje čustveno stanje, ki je polno jeze, žalosti, strahu in razočaranj. Ko je tako, se začnejo vrteti v začaranem krogu iskanja krivcev, toda v odnosnih relacijah ni krivcev, ostanejo le ranjeni posamezniki. Tisti, ki se uspejo dvigniti nad svoja čustvena stanja in prepoznajo v ozadju smisel, za koga ali za kaj si je treba prizadevati, odpuščati in žrtvovati, so ponavadi rešeni. V svoji osebnostni zrelosti napredujemo glede na to, kako znamo reševati svoje vsakodnevne naloge, dileme, stiske in ovire, ki nam jih postavlja življenje. Ne gre za neka velika odkritja, gre pa za iskanje in uresničevanje vsakodnevnih smislov. Vsak od nas si gotovo želi, da bi svoje življenje preživel čim bolj srečno. V razmišljanju, kaj naj ta sreča predstavlja, sem ugotovila, da se največkrat nanaša prav na naše odnose. Ko smo zadovoljni z odnosi, potem nam nobeno delo in nobena ovira, ki spremlja naše življenje, ni pretežka. Hudo je takrat, ko nimamo nikogar, da bi zanj skrbeli ali ga imeli radi. Ljudje, ki so svoje življenje preživeli v miru in sožitju, so nam zapustili pomembno sporočilo: Za dolgo in srečno življenje je treba imeti ljudi rad in se spoprijeti z vsem, kar nam prinese. Zdenka Zalokar Divjak |