Zalokar Divjak, Zdenka
Brez pravljice ni otroštva
Krško: Gora, 2002

ISBN 961-90958-1-2

Lektorica: Nevenka Emri

Oblikovanje in računal. obdelava: 
Janez Divjak Zalokar
Risbe: Dorotej Bajc - Grlovič

Število strani: 120, 32 risb, format B4
Vezava: mehka, plastificirana

Cena: 20 EUR + poštnina

Iz vsebine knjige

• Kako so nastale pravljice?
• Izvor pravljice
• Slovenska pravljica
  

• Veliki ustvarjalci kulture in pravljica
• Pravljica kot razvojna spodbuda
• Simbolična govorica pravljice
• Pravljica in eksistencialni problemi
• Dobro in zlo v pravljicah

• Pripovedke o medsebojnih odnosih
• Pravljica povezuje vse vidike otrokove osebnosti

• Ponavljanje pravljice
• Razlaga, obnavljanje pravljice
• Ilustracije v pravljicah
• Dramatizacija pravljice
• Posredovanje pravljic
• Ob poslušanju pravljic so otroci videti očarani, prevzeti

Predgovor

“Poznam dve vrsti ljudi, ki mi niso pri srcu.
To so tisti, ki se ne znajo smejati, in tisti,
ki ne znajo ceniti pravljic, ki so bile duša moje mladosti.
Zanje so pravljice res umrle, a zame so še vedno žive.”

(France Bevk)

Pravljice so me najprej pritegnile zaradi tega, ker sem želela spoznati razloge za njihovo neminljivost in neuničljivost in tudi razloge, zakaj se otroci pravljic nikoli ne naveličajo. Pravljica ima tako častitljivo starost, da še vedno ne poznamo njenega natančnega izvora, zato so postavljene o njenem nastanku različne hipoteze, katerim pa je pravzaprav skupno spoznanje, da so pravljico poznali v vseh kulturah in vseh časih.

To pa je že ugotovitev, na podlagi katere nastane preprosto vprašanje: kaj so si imeli ljudje tako pomembnega povedati, da so to počeli tisočletja na enak način? Verjetno je odgovor ravno v vsebini pravljice.

»To je pravljica« ali »Ne govori mi pravljic« za nekaj, za kar menimo, da se ne more uresničiti. Pa vendar ni tako. Pravljice nosijo v sebi pomembna sporočila o življenju. Življenje – pa je tema, ki zanima prav vsakega posameznika.

Če vzamemo najbolj preprosto kratko pravljico in želimo ugotoviti, o čem pravzaprav govori, bomo zelo hitro naštevali vrednote in vso paleto čustvenih stanj, ki jih doživljamo: ljubezen, poštenje, dobrota, resnica, laž, izkoriščanje, veselje, žalost, smrt, prevara, dobrohotnost, ljubosumnost, zavist, bolezen, starost itd. Lahko bi naštevali še in še. To so vsebine, ki nikoli niso do konca izrečene in ki lahko naredijo naše življenje lepo – pravljično ali seveda obratno.

V pravljicah so osebe in motivi podani v simbolični obliki, kar jim daje čarobnost in čudežnost. Otroci, ki so v svojem notranjem doživljanju celostno naravnani na sprejemanje vtisov, zato zelo dobro razumejo sporočilo pravljic. To dokazujejo tudi s tem, ko želijo še in še poslušati vedno isto pravljico. Pravljice se ne naveličajo niti v dobi odraščanja, ker odkrijejo v vsakem obdobju v njej nekaj novega, sporočila, ki nagovarjajo njihove stiske, upe in najrazličnejša čustva.

Ob pomoči pravljic se otroci spoznavajo, iščejo potrditve za svoja ravnanja, predvsem pa spoznavajo življenje, zato odrasli ne smemo opremljati pravljic s svojimi intelektualnimi razlagami. Vsak otrok je osebnost zase, zato so tudi sporočila za vsakega drugačna.

Ker poslušajo pravljico večkrat, se jim avtomatično odpirajo nova spoznanja in rešitve, ki pomembno vplivajo na njihovo zorenje.

Starši in vzgojitelji bi otrokom velikokrat radi olajšali pot k njihovi samostojnosti, vendar nam tako pravljice kot življenje kažejo, da jim s tem delamo samo škodo. Otroci si morajo sami izboriti svoje mesto v življenju, ker se bodo le tako doživljali kot svobodni in ustvarjalni posamezniki.

Pravljica nam govori ravno o tem, če se seveda poglobimo v njeno simboliko in če želimo sprejemati njena sporočila. Iz tega razloga je pravljica po moje tudi ena od najzahtevnejših vsebin, zato si ljudje danes raje iščejo odgovore na življenjska vprašanja po lažjih poteh, tudi iz na prvi pogled privlačnejše in modernejše literature.

Zdenka Zalokar Divjak